Moj stari me nikdar ni maral,
ker si vedno rad mu pel.
Večkrat so se vsi jezili,
kadar ti si bil vesel.
Tudi shodil sem prezgodaj,
ker te nosil ni nihče.
Kdo je kriv, da sem rodil se,
pa še danes se ne ve.
Se mama skoraj je rešila,
a je zamudila rok.
Pa sem se rodil in bil,
ti njen najlepši si otrok.
Res je, da pojedel vedno
več si kot ostali vsi.
In zato še zdaj nihče
od njih s teboj ne govori.
Kruta je usoda ta,
ki je mene srečala.
Pa drži se me kot p’janec
plota svojega.
Jaz sem genij in bedak,
jaz sem revež, bogataš,
vse imam, ničesar nimam,
a sem veseljak.