Lajnar, ustavi se! No, pozdravi me!
Reži se mi kak’ jaz živim.
Njemu fajn se zdi, lajno si vrti,
vse stare viže za spomin.
Malo si “odehne”, mičkeni racak,
vsepovsod je tema, poln zapira hram.
Dol da svoj klobuk, damo mu za kruh,
za vsak drobiž prikloni se.
Lajna stara nam, še bo špilala,
do zadnjega zalajnara.
Počasi stari lajnar gre,
v lej za vsako žegnanje,
katero okno odpre se.
Lojtrca prislonjena,
smeji se mlada lunica.
Ta lajna pela bo,
te ko se ženijo.