Spet mi začrtala pot mimo je tebe usoda,
tebe poslala mi spet je moje samote svoboda.
Ranila si mi oko, v duši zbudila nemir,
rad bi te vprašal samo, s čim sem zaslužil si to.
Da me v prsih zaboli,
ko te zagledajo oči,
da si bolezen, ki jo le
ljubezen ozdravi.
Lažje bi meni bilo, če bi predal se, obupal,
ampak ne najdem moči, da bi sploh tega si upal.
Ko te zagleda oko, v duši zbudi se nemir,
rad bi te vprašal samo, s čim sem zaslužil si to.