Ko sonce večerno po morju se tiho razlije,
korak me ponese do cerkvice svete Marije.
Pogledam na okno, kjer ti si včasih slonela,
bila Izolanka najlepša si, picolla bella.
Če vedela bi, kako sem te ljubil, Marčela,
kako si želel, da bi ti tudi rada me imela.
A čutil sem, da bila si mi nedosegljiva,
predaleč bila sva si, da bi me opazila.
Še danes po Izoli stari ljudje govorijo,
še danes se mi, ko jih slišim, oči zarosijo.
Nikoli v življenju srce mi več ni zadrhtelo
kot takrat, ko od daleč sem gledal mojo Marčelo.