Lepa Vida je ob modrem morju stala,
tam na produ bele je plenice prala.
Črn Zamorec z barko mimo se prifura,
reče: »Hej, kako je lepa moja … ura.«
Lojze ga skrivaj za palmo opazuje,
ko Zamorec jambor svoj ji razkazuje.
»Ej, podil ga bom kot iz grmovja zajca,
pa čeprav njegova b’la bi zlata … srajca.«
Jamborji slovenski zate tu štrlijo,
naj Zamorci naše rože ne dobijo.
Lepa Vida, eden tukaj nate čaka,
pridi, da spoznala mene boš, junaka.
Lepa Vida je ob modrem morju stala,
svojega je ljubčka dneve vse čakala
in otožna tam bila so njena lička,
ko je pela pesem njena mala … ptička.
»Jambor,« reče Jože, »tukaj čaka nate,
v nebo visoko tja se dviga zate.
Sreča tvoja, mi verjemi, zdaj je tukaj,
pridi, Vida, k meni malo, da bom … tukaj.«