Ko prvič zagledal sem tvoje nežne oči,
svetile so se kakor zvezde v temi.
Že takoj sem vedel, da ti prava zame bi bila.
Zame svet ob tebi ni poznal meja.
Skupaj prestala sva kratke le poti,
gradila si pravljice iz cvetečih dni.
A kar iz nenada misel temna ti skočila je na plan,
želja poslednja, da odideš daleč stran.
A če boš odšla, odnesla s sabo del boš mojega srca.
Odvrgla vse, kar bi želel si, da bi kdaj bila midva.
Vse najine zgodbe pa kot kamen v sanje potonile bi.
Zato zdaj rotim te, draga, daj, premisli si.
Življenje brez tebe se že naprej vrti.
Zadnja beseda pa tvoja še boli.
Si rekla: “Ne moreš mi vrniti tiste iskrice v očeh.
Za naju življenje po drugačnih gre poteh.”