Vzemi me v dlan
in obrni novo stran,
poišči v meni čist
neposlikan list.
In nanesi name svoje sanje
kakor barvno valovanje,
v moči tvojega dotika
naj nastane nova slika.
Najprej veter srebrne, ki mi misli obrne v jadra tvojih idej,
kapljo zlate omame, da srce se ujame v njej,
z grobo linijo rdeče loči žalost od sreče, naslikaj me tja, kjer si ti,
naj se bela razlije, da v celoti prekrije slike iz preteklosti.
Ti si slikarka moje usode,
kot neposlikan list se ti predam,
skozi svoje skrivnostne barvne prehode
me odpelji v svet, ki ga še ne poznam.
Najprej veter srebrne, ki mi misli obrne v jadra tvojih idej,
kapljo zlate omame, da srce se ujame v njej,
z grobo linijo rdeče loči žalost od sreče, naslikaj me tja, kjer si ti,
naj se bela razlije, da v celoti prekrije slike iz preteklosti.
Morje modre globine naj izbriše spomine na sence starih napak
in žarek rumene naj mi znova požene korak,
daj, daj, daj,
z grobo linijo rdeče loči žalost od sreče, naslikaj me tja, kjer si ti,
naj se bela razlije, da v celoti prekrije slike iz preteklosti.