Sonce zapušča avgustovski dan,
v pesku misel riše gradove iz sanj,
potem jih morje bo zalilo,
morje sanje bo umilo
in pogled odneslo daleč stran.
Ko september jesen napove,
divje gosi pa proti jugu lete,
v meni se vse sesuje,
duša z njimi potuje,
kaj bo z mano, le Bog to ve.
Dva vonja poznam, prvi vonj je poletja,
drugi vonj je spominov, vonj poljskega cvetja,
ko izgine poletje, cvetje nudi zavetje,
čas igra melodijo, leta letijo.
Hladni veter po vejah igra,
stare note mojster na pamet zna,
ampak meni res ne prija
ta otožna melodija,
mene ubija in mi spati ne da.
Dva vonja poznam, prvi vonj je poletja, …
Temna senca v mojih očeh,
prava modna barva v teh sivih dneh,
manjka le še oktober,
ta nikdar ni bil dober,
ta ne ve, kaj sta sreča in smeh.
Dva vonja poznam, prvi vonj je poletja, …
Ko morske vile zaspijo, sonce se poslovi,
ko se valovi zbudijo in bučijo v temi,
na mojem nebu oblaki komaj nosijo dež,
izginja vonj poletja.
Kaj naj zakličem v slovo?
Ciao, bilo je lepo!