Se sploh še spomniš tistega četrtka,
ko sva vrgla šolski torbi v travo
in si namesto likovne vzgoje,
sama naslikala zabavo?
Se spomniš nore stave na mostu
in padca v ledeno mrzlo reko
in krošnje hrasta, ki naju je skrila,
ko sva sušila obleko?
Ti si me gledala, jaz sem mižal,
ti si se smejala, a jaz sem se bal.
Tisoč četrtkov je obrnil koledar,
vsak od njih mi je ukradel košček sanj,
tisoč spominov bi prodal za majhen denar,
če bi eden od njih izbrisal tisti dan.
Tisoč četrtkov je zletelo v nebo,
vsak od njih ima neko čudno moč,
že tisoč pesmi sem ti napisal v slovo,
a nobena od njih te ne odžene proč.
Se sploh še spomniš tistega četrtka,
ko najini so starši ponoreli
in zgodbe, ki za njih sva jo zložila,
pa ji niso verjeli?
Ti vse to si pozabila, jaz pa še ne,
v četrti dan v tednu si skrila svoje ime.