Prsti po tipkah še urno hitijo,
mehki akordi, kot pesem valov.
Nosijo pesmi spominov,
ob gozdu na poti domov.
Dušo je svojo harmonika skrila,
z njo še prepeval bom kot trubadur.
Še zaigral bom sebi in vam,
igral bom do zadnjih še ur.
Prsti po tipkah še urno hitijo,
v duši odmeva mi nežen napev.
Novih akordov ki jih še srce,
zasluti v samotnih nočeh.
Dušo je svojo harmonika skrila,
rad na večer še raztegnem svoj meh.
In zaigram vam valček otožen,
o rožah in dobrih ljudeh.
Ko bo harmonika skrila v meh,
zadnji napev, zadnji akord.
Več poigraval ne bom zvečer,
z lic bo ugasnil nasmeh.
Trudne so tipke in prsti na njej,
valček zasanjan zveni.
Pesem dežja pa zunaj po tiho,
mi v srcu spomine budi.