Ne lagat, ker berem ti misli,
dobr’ vem, kaj hočeš v resnici.
Praviš mi, da še nočeš oditi,
hočeš se skriti, a nočeš uiti.
A vedi da, prej ko sonce se vrne.
Ustavim te, preden svet se obrne.
A le za ples, ne za prazne besede,
ker barve so blede, zbeživa iz bede.
Kaj če bi v hipu vse obstalo,
bi lahko pustila vse za sabo?
In če svet ustavi se prav malo,
bi lahko se zavrtela z mano?
Da pleševa še zadnjič!
samo midva še zadnjič!
zaplešiva še zadnjič!
preden svet se tudi z drugim znova zavrti.
In ne lagat, da vse si pozab’la,
vzemi vse, kar že si ukradla.
Dolguješ mi vsaj eno poletje,
js pa zavetje, in rože in cvetje.
Ampak za ta prekratek trenutek,
zavrti me in zavedi občutek.
Le za ta ples, ne skrivaj se v kritju,
z drugim v ritmu, v drugem ritmu.