Razmetana soba, razmetane misli,
je srce nemirno, polno hrepenenj.
Sebe opazujem v stenskem ogledalu,
se sprašujem, kdo sem, kje je moja pot.
Zdi se temno, hladno, polno senc in dvomov
in pogled poznani tiho mi sledi.
Sonce v ogledalu, zvezde na padalu,
sreča v moji dlani, končno sem to jaz.
Sonce v ogledalu, noge na pedalu,
vozim se po poti prebujenih sanj.
Zdaj moj svet barvit je, poln lepih zvokov,
upam si leteti, dvignit’ do neba.
To je moj trenutek, to je moja pesem,
dolgo sem čakala, končno je zdaj tu.