Njena črna srajca kriva je za vse,
spomini na poletje šepetajo mi ime.
Dala mi je dlan, a prebrati je ne znam,
slekla si je dušo, a sem še prekleto sam.
Bežim,
na pomolu sanj te čakam spet,
pridi v tisti srajci,
beli kakor sneg.
Za eno noč pleševa midva,
za eno noč spet bom kralj sveta,
za eno noč minuta naj bo dan,
za eno noč, preden spet bom sam.
Tiho me objemi, ne bom te spraševal
kje in s kom si se ljubila, mislim, da ni prav.
Pozabi, da so zvezde, pozabi, da si z njim,
le ne pozabi dihati, da spet te ne ‘zgubim.
Bežim,
na pomolu sanj te čakam spet,
pridi v tisti srajci,
beli kakor sneg.