Toliko stvari med sabo skrila sva,
za jeklena vrata jih zakleneva,
lepe so besede,
brez strasti in blede,
kot da sva samo prijatelja.
Prave karte dam ti pred obraz,
da vidiš, kaj je res in kaj je laž.
Z duše slabo vest opere naj resnica,
tvoja, moja.
Prave karte dam pred tvoj oltar,
zdaj bodiva otroka brez prevar,
masko na obrazu naj topi ljubezen,
tvoja, moja.
Kot mornarju morje prej bila sva si,
jadrava brez volje, nimava moči,
včasih ognji še gorijo,
le plameni obledijo,
ko pogledaš me, je še toplo.
Zdaj leta so razbila sanje
in vem, težko verjameš vanje,
v tihem hrepenenju čakaš spet nov dan.
Zdaj trgava se iz objema
in žalost naju spet prevzema,
dajva soncu nov dan, suhi zemlji teran, rabim te.