Jutranja kava še vedno diši,
že uro sem sam, telefon ne zvoni,
čas brez smeha prihaja mi v objem,
ne, ne morem, ne smem verjeti tem očem.
A si me ljubila, ko sem verjel,
a si pozabila, da zate sem živel?
Vem, prišel bo dan, ko sama boš,
takrat pozabi name, pozabi na moj objem.
Čisto počasi odprl bom pismo
in šepetal bom tvoje laži,
čisto potiho solza naj spolzi,
ne, ne morem, ne smem verjeti tem lažem.
A si me ljubila, ko sem verjel,
a si pozabila, da zate sem živel?
Vem, prišel bo dan, ko sama boš,
takrat pozabi name, pozabi na moj objem.
Mislila si, da sem slep,
da ne vem, da zdavnaj padla si mu v objem,
ti je dal kaj, kar ti nisem znal, to mi zdaj povej
in ne govori, da srečnejša si kot prej.