Vem, vse vem, nič ti ni treba govoriti,
v slepi ulici živim in nič ne morem spremeniti.
Vem, vse vem, tvoje besede so prijazne,
tisoč načrtov in obljub, a veva, da vse so prazne.
Ti prideš in greš, sem tvoja in sem sama,
saj ona bo vedno neviden zid med nama.
In čakam poletje, ki ga ne moreš dati,
jesen pa zliva se v trpljenje.
Ko zima me ovije, morda boš znal prebrati
to pesem z naslovom Hrepenenje.
Vem, vse vem, čez upanje gre mrak usode,
nazaj ne morem in ne znam, naprej pa pelje pot zablode.
V tem filmu sem jaz le žalostna sekvenca,
v tvojem življenju bom vedno njena senca.
In pišem nove verze, vsebina pa je znana,
daleč, predaleč je življenje.
Čeprav vse se rima, nikdar ne bo končana
ta pesem z naslovom Hrepenenje.
Praviš, da me ljubiš in da si nase jezen,
pa niti ne razumeš, kaj je to ljubezen.