Kar pr ženski pravi moški,
prvo opazi, to so njeni, hmm mmm…
In kar narlepše je, buh sveti,
da spreminjajo se z leti.
Prvo mičkeni furbaci,
so k’ vsega so kapaci,
s’pod bluze ka za trabatine,
ko šuštice delat šaltine.
In pupca, ku da je kej kriva,
je nerodno, en jih skriva,
in tacajt k skriva jeh,
jih trese, trese sladki smeh.
Ma glej ti to – kar brez krjance,
ma s’z dosti elegance,
ka pupca par let prepasa,
že prav korajžno jih pokaže.
Dvigne jih, tko bk roge,
da napiči dedce boge.
In store, da se jim pomeša,
tisto v glavi s tem v brgješah.
Takrat gledat res lepo je,
kako nosjo vsaka svoje,
kako z njimi plesat zna,
polko, tvist an čačača.
Ma k’j čmo, od starosti peze
vse, kar gre gor, en bot dol zleze.
An to zgodi se stari ženi,
ma to, moj ti, še ne pomeni,
da se dec lohkor z njih špota.
Ne, to tista zrela je lepota,
ka ne beži od sojga deština
so kukr damižane vina.
Ben, vina z numalčk stažonature,
so ku pendulin od ure,
Ko z dondolanjem zmisle nas,
kako vsim nam pasava čas, res.
Vsi so vredni spoštovanja,
vredni, da dedc od njih sanja.
Vredni greha, razen uni,
ka se s filo jih napuni.
Tisti pa prav nč ne znajo,
ne smejejo se, ne plešejo,
nankar ne dondolajo.
Tisti so paj zmeraj isti
šutasti ku ‘ni fašisti
zmeraj “Mirno!” – “Su gli atenti!”
Res, moj ti, tako povem ti,
da samo narvečja mona,
samo narvečja mona,
ma samo tanartavečja mona
mara tiste iz silikona.