Je jemu dolge lase an oblaču se je u štrace
smrdu je tako ku kšne stare škovace.
Živu pej tako, da ni dal vedet, da je živ,
an strašno rad je tiste čudne, čudne cigarete kadil.
An to ne samo vsako tolko, veste, on je prou pretiravu.
Vleku je ku fabriški kamin an se ni ustavu.
An zmerom je pravu: “Ma je brezveze živet,
če ne skadiš en špinel in si malo zadet. Pa kaj.”
Zna bet, da ste ga poznali, Marjan Benededič se je klicu.
Zato, k je šou glas od njega, da je mamilje szi žlicu.
Al pej samo zato, k je bil tak zaherjen kapelon,
so ga žandarmi stalno tukli an vlekli u pržon.
Ma ni blo pravga radžona, Marjo ne bi zmutu vode.
Od njega ni blo nankar koristi, nankar škode –
od njega ni blo neč. Me kej če od tazga bet,
on je skadil kak špinel in je bil malo zadet.
In pravli smo mu Marjo, Marjo Špinel
pravli smo mu Marjo, Marjo Špinel.
Čeprav še sam ni vedu, kdaj se je zadnji bot okopu,
an še svojga dreka ni znou najt, če ni glih v njega stopu,
so pupe, ma, nej jih zastope tist, k če,
zmeram ratale vse mhke an vse blažene,
če jih je Marjo tako ku kšen pesnik biondasto pogledu.
Ma on jih ni porajtu, sej še zase ni vedu.
Je pravu tko: “Da sem srečen, ne rabim jaz deklet,
jaz skadim en špinel in sem malo zadet.”
Neč ga ni tokalo an neč se mu ni dalo,
nankar jest, nankar pit, ben, še dihu je bl malo.
An stalno si ga vidu kje u kantoni sedet,
tam je kadil svoj špinel in je bil malo zadet.
Za neč se ni brigu an u neč se ni vmešu.
An če kdo bi mu kdaj reku: “Marjo, ti cel svet boš rešu,
če zdej numalo, ma lih nu malo zmakneš soju ret,
bi on skadil en špinel in bi bil malo zadet.
An pravli smo mu Marjo, Marjo Špinel
pravli smo mu Marjo, Marjo Špinel.
Od špinela do špinela mu je pamet šla u maloru.
An kšenkrat, če si se usedu z njim an če si mu govoru:
“Dej, Marjo, sej ni treba bet zadet prou vsaki dan,
dej, prim se kahga dela rajši an kadi malo manj.
An dej poglej se malčk u špegu, Marjo, ma kej se tu pravi,
genjej sesat tistu reč, k maš oči že prou krvave.”
Te je gledu ku ena mona an reku:
“Kaj težiš že spet, če skadim en špinel in sem malo zadet.
En dan se Marjo na štacjonu je na šveler usedu.
Zna bet, da je skadu neki močnega, kdo bi vedu.
K je prpelju vlak, on nankar zmaknt se ni tou,
vlak pej se ni ustavu an Marjo je na kose šou.
Ljudje so žleht, an kadar so stavli Marjota Špinela
u trugu, zrezanga na tanko, kukr mortadela, so rekli:
“Ben, zdej ma, kar ceu cajt tou je met,
ka bolše k taku člouk res ne more bt zadet.”
“Gandža, man.
Rastafarijan know the truth.”
Rasla je rasla, travica zelena.
Po njoj se je šetala dušca zakajena.