Nosila ozku je obleku,
da dalo dihat ni človeku.
Imela okroglu je na mestih,
čir druge mesta nimajo.
Zmiram, ko je šla po cesti,
smo postavli se v špalir
an gledali smu ju taku
ku jaslce na svet večer.
Bla furlana je, z Manzana
an pravli so da vidi se
ji že na delč, da je pu…., pustmo kej češ,
tajšni smo ljudje.
Od tistga, ki ga ne poznamo,
zmerom vemo vsi narveč.
Ben, treba je blo zvedet samo,
kolko še košta ta reč.
Ka če ne znaš furlansko, zmenu
se b’l teško boš za cenu.
Stavt sem šel, da če reviram,
zment se z njo an cenu zvem,
na račun od klape zmeram,
vsak večer zastojn bom pil,
če pej ne, za pit vsem plačavu
bom, dočir bom živ.
Furlansko nisem znal besedo rečt,
ma šou sem vsak večer pod njen balkon,
an milo gledu gor, an nism dal ji mir,
do čir enu noč, bla pozna ura je,
se odopru je porton:
“Frut ninin, non a paura,
vien mi dongie kokolon”.
O če bjel, o če bjel čiščel a Udin
O če bjel, o če bjel čiščel a Udin
[O che bello, o che bello castello a Udine]
od takrat vem kej biel fantat je,
amoros an frutacat,
od takrat vem, če prašaš mene,
tud to, kej je paradiž.
Paradiž pej nima cene,
vseglih, da bi blo vse prou,
najrajš b’se stuku ku štokviš,
sem “kvanto košta” prašat šou.
Zazjala je: “No kosta nuje,
vja lej pisse sfur de kjaf!”
Kej če rečt, mi jasno blo je,
k m’je dala n’par pataf.
V smeh sem spravu klapu celu,
k sm tajšn ku en kojn,
k je zrel za mortadelu,
pršu rečt: “je blo zastojn”.
Ajej jej, ma kako sem mogu to prašat.
Ma kako nisem zastopu, ajej jej jej.
Ej, če rodiš se s trdu glavu,
to do smrti boš plačavu.
Buh ve, tam sred Furlanije,
kdo je zdej njen frut ninin.
Ben, še zdej, kar klapa spije,
plačam vsak večer jst sam.
Ma na nju en lep spomin mam,
zarad nje furlansko znam.
Ben, kej se čem jaz zdej obesit?
Neč, taku je, dragi moji:
“Dut kel keze a bom presit
dali volti spajs di blui”.
Pej če gre vse u putane,
ma je res resnična ta,
da tisto, kar te neč ne stane,
včasih te narveč košta.