Za dešpet si mi zaprla škure
zmerm k pod toje okno sm pršu sedet.
An vseglih, vsak večer ure an ure
jz sedu sm tm glih tako, za dešpet.
An pravla si, da sm bulan an vosu,
če mislm, da moja kdaj boš an prej,
da me obršljan celga pod oknom bo obrasu,
kej sploh čakam še, s pod nog spravim se nej.
K en bot si me zmerjala,
malčk preveč blizu si pršla mi,
an jz neč ku zgrabu sem te,
an če v tvoja usta str’pena zagrizu,
ble ustnce sladke so, ku smukvice.
K spustu sm te an čaku, da mi boš dala
ene dve okol uh, tako ku se toka.
Ne, kukr zaštregana stala si en cajt an mižala,
an rusa ku pomidore skrit si se šla.
Tist večer klapi za pit sm plačavu,
smo peli ku da ma za prist sodni dan,
k oštir nas je z metlo ven iz betule spravu,
an pršu pod okno sm tvoje skrhan.
Odprte škure so čakale name,
čo, namesto, da k tebi b’ se splazu tist bot,
ne, jaz za dešpet, ma nej zlodej me vzame,
domov sem šel važen ku kejšen dindjot.
An hitro po tistem si vzela enga druzga,
za ne vervat, kej vse člouk iz samga dešpeta nardi.
Ma ne, se neč ne jezim se na unga reveža bozga,
kej ti z njega delaš, prou lahko mu ni.
Jz nikdar ne bom zvedu, nej zlodej me odnese,
kako se v očeh tojih pržgne lumin,
kako tista sladka mrščavca te strese,
od skrevšnih sladkosti diši tvoj kušin.
An, sej, ne bi melo pomena, da ure an ure
pod tvoje okno hodim vsa ta leta sedet.
Če me ne bi ti skozi zaprte škure
gledala zmeram, kar tako, za dešpet.