Credo
Iztok Mlakar“O,___, kej bomo spili?”
“Elvira, dej enu flašku na mizu!”
“Ma počakte nu malo, sej boste dobili!”
“Živjo, klapa.”
“Dej mu hitr en glaž, Elvira, da bo povu? kejšno neumno!”
“Bojte tiho zdej, pššt!”
Ben, klapa, vam povem, narvečji moj problem je vera.
Kdo ti ve tu, komur lohkor vervaš an komu ne?
An člouk ni člouk, če ne nu malčk po svoje radžonira.
E, jaz svoju pamet nucam, pej nej taka bo ku če.
Dragi moji, na tem svetu samo to je gvišno,
da člouk res gvišn prou u nobenu reč ne more bet.
Je preveč tistih, ki živijo od tega, da na frišno
nafarbajo nas vsaki dan od uh pej do kalcet.
Ne vervam vsega radiju, časnikom, televižjonu.
Ma, so lepe pravce, rad jih slišim, čitam. Ma če čjo,
da bi vse tisto verval, a ben, glih za taku monu
me res ni treba met, k če ne drugo, ni lepo.
Ma nobeden ne bo kar tako prodajal m’glo meni,
ka jz ne vervam prou vsega kr tako počrez.
Ben, prou vsega jz ne vervam nankar soji ženi.
Je preveč brihtna, da bi blo vse, kar reče, res.
Ne, tole jz ne poznam pardona, ne poznam karjance.
Nej člouk bo brihtn an študiran prou za past po tleh.
A, vseglih mu ne bom verval, ni tako visoke inštance,
da bil jz v njo bi gvišn, nej bo to še tejkšen greh.
Ne vervam dohtarju, k pravi, da ferderbu jatra
si bom, zato k vino zdravju strašno škodvat zna.
Hm, ne bo prepriču me, zastonj se bogi revež matra,
kako če škodvat zdravju, če na zdravje pijem ga.
Ne vervam v liberale, popolare, demokristjane,
taleve, desne, srednje, k so ista pašta vsi.
An sploh je bolši pustit stat politike an putane.
K pr obeh bolezen kejšno grdo člouk dobi.
Ne vervam tistim, k nam komandirajo državu,
to, da pošteni so, an da bi jih mogu spoštovat.
Ma, majo pa vseglih za kej pokonci nosit glavu –
če do vratu si v dreku, je ne morš drgač držat.
Prou neč ne vervam tem, k pravjo, da nebeška vrata
prestopiš samo, če si njihov. K če to je res,
an še narvečji gnidi, k jim služi, gor prist rata
mi je vseglih, če nikdar jz ne vidim teh nebes.
An če sam bog se jez’n zdej prkaže v’n z oblakov,
an reče: “Ben, me vidiš zdej, ti, k ne vervaš neč?”
Bom reku: “Prej ko vervam to, kar vidim, bom glih en malčk počaku,
k zna bit, da n’coj sm res popil kak glaž preveč.”
Res, klapa, vam povem, narvečji moj problem je vera.
Kdo ti ve tu, komur lohkor vervaš an komu ne?
An člouk ni člouk, če ne nu malčk po svoje radžonira.
E, jaz svoju pamet nucam, pej nej taka bo, ku če.
Ma kej čmo, tko je, vseglih moraš živet v eni veri.
Sej, ni figure, čeprav nobenmu neč vervat ne znaš.
Edino vam jz vervam, klapa. An vem, da nocoj v miri
lepo počasi bomo spraznili vsi v kop še kajkšen glaž.
“Elvira, dej enu flašku na mizu!”
“Ma počakte nu malo, sej boste dobili!”
“Živjo, klapa.”
“Dej mu hitr en glaž, Elvira, da bo povu? kejšno neumno!”
“Bojte tiho zdej, pššt!”
Ben, klapa, vam povem, narvečji moj problem je vera.
Kdo ti ve tu, komur lohkor vervaš an komu ne?
An člouk ni člouk, če ne nu malčk po svoje radžonira.
E, jaz svoju pamet nucam, pej nej taka bo ku če.
Dragi moji, na tem svetu samo to je gvišno,
da člouk res gvišn prou u nobenu reč ne more bet.
Je preveč tistih, ki živijo od tega, da na frišno
nafarbajo nas vsaki dan od uh pej do kalcet.
Ne vervam vsega radiju, časnikom, televižjonu.
Ma, so lepe pravce, rad jih slišim, čitam. Ma če čjo,
da bi vse tisto verval, a ben, glih za taku monu
me res ni treba met, k če ne drugo, ni lepo.
Ma nobeden ne bo kar tako prodajal m’glo meni,
ka jz ne vervam prou vsega kr tako počrez.
Ben, prou vsega jz ne vervam nankar soji ženi.
Je preveč brihtna, da bi blo vse, kar reče, res.
Ne, tole jz ne poznam pardona, ne poznam karjance.
Nej člouk bo brihtn an študiran prou za past po tleh.
A, vseglih mu ne bom verval, ni tako visoke inštance,
da bil jz v njo bi gvišn, nej bo to še tejkšen greh.
Ne vervam dohtarju, k pravi, da ferderbu jatra
si bom, zato k vino zdravju strašno škodvat zna.
Hm, ne bo prepriču me, zastonj se bogi revež matra,
kako če škodvat zdravju, če na zdravje pijem ga.
Ne vervam v liberale, popolare, demokristjane,
taleve, desne, srednje, k so ista pašta vsi.
An sploh je bolši pustit stat politike an putane.
K pr obeh bolezen kejšno grdo člouk dobi.
Ne vervam tistim, k nam komandirajo državu,
to, da pošteni so, an da bi jih mogu spoštovat.
Ma, majo pa vseglih za kej pokonci nosit glavu –
če do vratu si v dreku, je ne morš drgač držat.
Prou neč ne vervam tem, k pravjo, da nebeška vrata
prestopiš samo, če si njihov. K če to je res,
an še narvečji gnidi, k jim služi, gor prist rata
mi je vseglih, če nikdar jz ne vidim teh nebes.
An če sam bog se jez’n zdej prkaže v’n z oblakov,
an reče: “Ben, me vidiš zdej, ti, k ne vervaš neč?”
Bom reku: “Prej ko vervam to, kar vidim, bom glih en malčk počaku,
k zna bit, da n’coj sm res popil kak glaž preveč.”
Res, klapa, vam povem, narvečji moj problem je vera.
Kdo ti ve tu, komur lohkor vervaš an komu ne?
An člouk ni člouk, če ne nu malčk po svoje radžonira.
E, jaz svoju pamet nucam, pej nej taka bo, ku če.
Ma kej čmo, tko je, vseglih moraš živet v eni veri.
Sej, ni figure, čeprav nobenmu neč vervat ne znaš.
Edino vam jz vervam, klapa. An vem, da nocoj v miri
lepo počasi bomo spraznili vsi v kop še kajkšen glaž.