Oprosti, če sem reku, da si pijan,
k igrali briškulu smo tisti dan,
ma gledu si me strašno šutasto.
An metu karte ku en pantalon.
Danari, kopa, špada al bašton.
Za tebe je vse ista pašta blo.
Nisem vedu, da u boški si že vejo zbrou,
nisem vedu, da naštiman štrik si mel.
Nisem vedu, kej si tou reč, anci, anci zdej to vem.
K si reku “Klapa, zadnji štih, jaz grem.”
Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula.
Od takrat je pasalo že en par let,
kar šou po štriki si na uni svet.
Po malem gre u maloru klapa vsa.
Počasi, ma za gvišno staram se,
že dolgo karta več ne mara me.
E, tud sreča ni več tisto, kar je bla.
Kolkokrat pobral sem same liše an puntov neč,
kolkokrat vržt mislu sm že karte preč.
Preklinjam, jočem an stočem,
genjat ne, genjat pa ne znam.
Do čer mam še kej v rokah, jaz igram.
Partida teče, še zmeram karte padajo.
Punti gor, punti dol, kukr kdaj, kukr kdo.
Iz dneva v dan an iz štiha v štih
dolgcajt je, ma, igraš vseglih.
Življenje je navadna briškula.