Bertulin je bil strašen temperament,
zarad njega su babe ku bi se reklo, padavale v žveniment
ma njega ni brigala nobena pupa ne gospa,
samo lepa Štefana mu pr srci je bla.
Tisto leto na jesen, jo lih mislu je vzet,
ma pršla je vojska an Bertolin ni blo druge, je mogu jet.
Se je Štefana prdušala, da mu ostala bo zvesta,
an ko bo pršu nazaj, bo njegova nevesta.
Ref:
Ma Bertolin je raztegnu ramoniko sojo,
si obrisal je souzu an tako je zapoju:
“Moja Štefana, življenje al smrt,
ti si za mene tko ku rajski vrt,
ma boh ni tou, da b’ jest ratou toj mož
bla soj cajt si moja, več moja na boš!”
Bertolin je pisal Štefani vsak dan,
ma ona pej njemi zmeram manj an manj.
Ga je jenjala čakat, an jo drugi je vzel,
ka Bertolin se je vrnu, je lih na ohcet pršou.
Se je usedu za mizo an je gledu Štefanu,
kejšen drug bi jo scbu, an ozmerju s putano,
kejšen drug bi na ohceti nardu kažin,
eja kejšen drug, samo ne Bertolin!
Ref.
Je od takrat je pasalo eee je že dosti let,
od takrat že stokrat se obrnu je svet.
So šle vaš ul oštija dve, tri države,
ma ni ugasnu ogenj te ljubezni taprave.
Je umrla Štefana an je umrou Bertolin,
ma ostal je en lep an ko bi se reklo žlahten spomin.
Tudi soj cajt ljudje so zaljubljeni bli,
ma to ble so ljubezni ku zdej jih več ni.
Ref.