Vse življenje je ena sama bitka s časom,
vedno izgubljaš ti, ne ustavi se,
divje nori ples smejočih ur.
Vse narobe gre, a nič ne morem,
jutro je prezgodaj in prepozno je noč,
da zamujam vse, kar je lepo.
Vstajam, ko zvoni,
vsako jutro dan za dnem enako me zbudi,
previsok sopran budilke stare
en dva tri, že mi sladke sanje vzame,
to ni zame, to ni za zaspane.
In zvoni, še v nedeljo se o tem mi sanja.
Tisoč rok na dolžnosti tisoč opozarja
in otrok, ki ga nimam, se razjoče,
ne vem, kaj hoče in vse je hladno, vroče.