Pride tak dan, nič ni narobe,
pogled čez trg, pogled čez leta,
betežna starka, ki krmi golobe,
in majhna punčka, v sanje ujeta.
Za sosednjo mizo so vrgli resno debato,
vonj po morju se zlije v caffè macchiato.
Il tempo passato,
veter se zbuja in misli letijo,
nemo brezčasne trenutke lovijo.
Pride tak dan, pride, pa mine,
jesen drsi čez rob poletja,
slika viharja ob zvoku tišine,
na njej dekle, ki zre iz zavetja.
In oblaki sonce mi spet zavijajo v vato,
sanje kakor galebi se zbirajo v jato.
Il tempo passato,
nič ni več isto, a vse je enako,
diham preteklost z lepotno napako.
Nekdo je Prizmo potegnil iz arhiva,
brišem kaplje spominov, glasba je kriva.