Nov dan se prebuja,
umiva se nebo,
v modrino izginja temna noč.
Po ulicah starih
odmeva še korak njegov
in izgublja se v jutranji mir.
Objela še enkrat
s pogledom je vse
strehe in prazne ulice.
Zavelo je z morja,
veter ji pobožal je lase
in zaman sušil solze.
Če ne bi vedela, srečna bi še bila,
upala bi kot nekoč za oba.
Če ne bi vedela, spet bi čakala ga,
njemu verjela bi vse kot nekoč,
prepozno je, zdaj dobro ve.
Zaprla je okno,
zaprla je srce,
nikoli ljubila več ne bo.
Končana je zgodba,
nov se pisal bo roman brez nje,
morje ve, morje ve, kar ve srce.
Če ne bi vedela, srečna bi še bila,
sanjala bi kot nekoč za oba.
Če ne bi vedela, spet bi čakala ga,
upala bi kot nekoč za oba.
Če ne bi vedela, srečna bi še bila,
zdaj ne verjame več tistim očem.
Če ne bi vedela, spet bi čakala ga,
sanjala bi kot nekoč za oba.