Spet vidim slike z žalostnim obrazom,
ampak so le ogledala.
Gle-gledam le še sebe, prazna slika tebe.
In me oslepi.
V daljavi slišim nežen glas, zasleduje me.
In je vedno glasneje.
Zgra-zgrabi me za roko, odpelji me visoko,
s tabo tam je lepše in vem, da več ni skrbi.
Naj jadrava za vetrom čez obzorja
in izgineva, ko plujeva po morju vseh poteh neba,
kjer vedno skupaj, kjer vedno skupaj ostaneva.
V mestu vedno tiho je, ko zapoješ mi,
v tišini razgrajam.
In gradil bi zdaj mostove, rušil bi zidove,
da bi rešil najin nori svet.
Ta je skrit v mislih moje pravljice,
se v glavi prepleta.
Najlepše zdaj gradove, povezane mostove imela sva nekoč,
a komu mar, da stara sva.
Naj jadrava za vetrom čez obzorja
in izgineva, ko plujeva po morju vseh poteh neba.
Zdaj pleševa na poti do vesolja
in izgineva, ko plujeva po morju vseh poteh neba,
kjer vedno skupaj, kjer vedno skupaj ostaneva.