Ni je na svetu ljubezni večje, kot daješ jo ti,
v drobcen objem me okleneš, zvonko se nasmeješ mi.
Deklica ti zlatolasa, rada pri meni zaspiš,
kličeš me mamica zlata in s poljubčkom me zbudiš.
Kadar odhajam od doma, vedi, da mi je hudo,
v tvojih očeh so solzice, saj boleče je slovo.
Tvoja podoba me spremlja, mislim ves čas le na to,
kdaj spet v naročje te vzamem, moje detece ljubo.
Ne sprašuj me, zakaj včasih jočem skrivaj,
saj boli me srce, punčka, v skrbeh zate.
Kar naenkrat v dekle čas začaral te bo,
tvoji mamici pa vpletel v lase srebro.