Spet so prazniki,
vsi hite pod rodni krov,
mene pa boli,
ostal brez najdražjih bom.
V mislih vračam se
k svoji zlati mamici,
očka čaka me,
ko ave Marija zvoni.
Poleti lastovka
pod ljubi rodni krov,
na krilih nesi me
k najdražjim sred bregov.
Poleti lastovka
čez hribe in polje,
le tamkaj sem doma,
kjer je srce.
Pred očmi stoji
mamina podoba mi,
nežno se smeji,
po kavi v sobi zadiši.
Očka pravi mi,
da me čakajo vse dni,
o, ko vedel bi,
kako me v prsih boli.
Poleti lastovka…