Spet so prazniki,
vsi hite pod rodni krov,
mene pa boli,
ostala brez najdražjih bom.
V mislih vračam se
k svoji dragi materi,
oče čaka me,
ko ave Marija zvoni.
Poleti, lastovka,
pod ljubi rodni krov,
na krilih nesi me
k najdražjim sred’ bregov.
Poleti, lastovka,
čez hribe in polje,
le tamkaj sem doma,
kjer je srce.
Pred očmi stoji
mamina podoba mi,
nežno se smeji,
po kavi v sobi zadiši.
Oče pravi mi,
da me čakajo vse dni,
ko le vedel bi,
kako me v prsih skeli.