Vračam se prek morja in mislim nate,
moja domača vas, tam je moj dom.
V dalji uzrem planine, zelene trate,
vile so veje breze, ki raste v nebo.
Mati na pragu stoji in čaka name,
zguban je njen obraz, otožne oči.
S kovčkom hitim po prašni vaški poti,
spomin mi slike stare pred oči budi.
Saj ko sem jaz od doma šla,
le majhna hiška je bila,
a zdaj ponosna zidana tam stoji.
Nič več ni smeha iz dolin,
za hišo utihnil je naš mlin,
a meni v srcu je ostal boleč spomin.