Ko dan je pust, prekleto dolg in zloben,
da sam sem pust in živčen in hudoben,
ko nov in čist glavnik lase mi puli,
ko mehek čevelj me naenkrat žuli,
ko suha se mi zdi zelena trava,
ko kisla je za bruhat črna kava,
ko vlažna cigareta mi ne vleče,
ko šmirglam pasji svet, da žolč trepeče…
Zakolnem, pricopram si vetra “boforje”
in z njimi odjadram in kidnem na morje
in skočim v valovje,
v mesovje turistov.
Zakolnem, plug sonca mi trebuh razorje,
zakolnem, v deviznega viskija morje,
zakrokano morje,
zakrokano morje.
Ko pada dež in megla vse zabriše,
da ni neba, dreves, ne cest, ne hiše
in ko po dežju v lužah ni odseva,
ko v ulicah korak je brez odmeva,
ko sonce je opoldne brez toplote,
ko med ljudmi sem arestant samote,
ko je v bistroju džin brez alkohola,
ko vjame policajska me patrola…