Marie, življenje ni cvetoče polje,
Marie, ne piši pesmi več, nič več, Marie!
Ljubka je pomlad iz najstniških balad,
ko v zraku je, imam te rad.
Zasukal sem Marie, bilo je en, dva, tri – takrat.
Skrajšal sem roman, srce je pač cigan,
Marie pa še drhti od sanj,
še danes vidim jo, ko tole ji v slovo igram.
Marie, življenje ni cvetoče polje,
Marie, ko gledaš zvezde, zreš v vesolje.
Sij neonskih luči ubija čar noči,
Marie, ne piši pesmi več!
Marie, pomlad je tu, da vzklije žito,
Marie, v šumenju vetra nič ni skrito.
Pozabi vonj dobrav, mehkobo zrelih trav,
Marie, ne piši pesmi več!
Mimo je pomlad iz najstniških balad,
ne grem se več, imam te rad.
Drugače vidim svet, računarju poet ni brat.
Človek se sveta, ki obvladati se zna,
srce se pa še zdaj ne da,
a bolj ko plameni, glasneje mu Marie igra.
Srce, življenje ni cvetoče polje,
srce, ko gledaš zvezde, zreš v vesolje.
Sij neonskih luči ubija čar noči,
Marie, ne piši pesmi več!
Srce, pomlad je tu, da vzklije žito,
srce, v šumenju vetra nič ni skrito.
Pozabi vonj dobrav, mehkobo zrelih trav,
srce, ne piši pesmi več!
Marie, ne piši pesmi več!