Petrus je mlad šel z dvora,
kovač pa tesar postal,
a sabljo v deželi tuji
je viteza zvezd ugnal.
Vanj se je zaljubila
Makalonca, kraljeva hči.
Ljubimca ušla
sta daleč tja do morja.
Zaspala ob njem je v gozdu,
mu orel je prstan vzel,
za njim prek’ valov na otok
je Petrus hitel,
vrnitve pa ni imel.
Makalonca, Makalonca,
ne bi smel te zapustiti.
Makalonca, Makalonca,
to ti hočem sporočiti:
“Kmalu vrnil se bom,
vrnil domov,
kot zgodba veli.”
V ribi je našel prstan,
pa z ladjo priplul na breg,
v ječo so ga pahnili
vojščaki odljudnih šeg.
Dolgo ga je iskala,
se zatekla v neznani grad.
Spletično brhko
tam vsakdo imel je rad.
S pogumom si v bitki je hudi
svobodo privojskoval.
Se vrnil na grad domači,
pred njo obstal,
spletični je pladenj pal!
Makalonca, Makalonca,
ki čakala si me zvesta.
Makalonca, Makalonca,
moja zala boš nevesta.
Jaz pa ljubil te bom,
ljubil vse dni,
kot v pravljici.