Ležim, ležim
in sonce mi beži
v valovih čez obraz.
Ura je deset
in zunaj dan,
kričavi glasovi, ozrem se,
mislim, da sem sam.
Nobenih sledov
na postelji, na tleh,
svilenih pajčolanov,
odvrženih hite.
Zbledeli so poljubi,
še zrak več ne diši
in slika že izginja.
Si res al’ se mi zdi?
Zakaj bi se zbudil,
če je v temi lepo.
Zakaj oči naj odprem,
da izgine vse to.
Zakaj dan bi začel,
če lahko še mižim
in spet te dobim.
Ležim, ležim
in glasno, čez oči
mi beži navaden dan.
Ura je deset
in zdi se, da sem sam.
V strahu se obrnem.
Je res že konec sanj?