Življenje na cedilu
GramatikIn so rekli, da brez muke ni progresa,
moja glava polna sranja, polna tega stresa,
dokler se mi ne zmeša, me fura večna žeja,
misli izven orbite, nebo mi ni več meja.
In prosim svojo dušo, ne pusti me na cedilu,
veš da sem ti zvest, tko kot igla je vinilu.
In nisem pohlepen, ampak hočem bit razumen,
js sledil bom svoje sanje, zato ker sem dovolj pogumen.
Ma dvom začne se z dvomom, z dvoma pade vprašanje,
z iskanjem odgovora pade novo spoznanje,
resnica je prasi.., a ko rabiš vedno tam je,
da žlepo ti zabije, če prevaraš jo je sranje.
Vera je le odziv primitivnega človeka,
na dejstvo, da je živ in da mogu bo umret,
da zbežim od tega, js ne rabim bit zadet,
ker le ko nas neha bit strah, začnemo resnično živet.
Če ne bi reku to kar mislim, ne bi meu u kaj verjet
in če ne bi razmišljal, ne bi mogu razumet.
Če ne bi delal to kar čutim, ne bi spadal v ta svet
in če ne bi probal življenje, ne bi vedel kako živet.
Prepuščen samemu sebi v tegobi moje filozofije,
iskal sem ljubezen, ampak vedno se mi skrije.
Obupal nikoli, ker življenje je preprosto,
če maš jajca furat to kar čutiš, štekal boš stoposto.
In sem padu ob napake, dvignu se ob teh korakih,
dvignu folk okoli sebe, zdej smo taki.
Noben nas ne posluša, kdo verjame v fantazije?
Patetičen je človek, ki vidi, a nima vizije.
Utrujen od tega, da tukaj duša se spregleda,
optitimist sem v državi, kjer sosed sovraži soseda,
usi perfektni smo, dokler se usi zavedamo,
da nismo in da tukaj smo vsi skupaj, to je bistvo.
Malo morje folka, ki me hotlo je zajebat,
še večje morje folka, ki ne more me spregledat.
Vem da, nisem edini, ker krvava pot je do uspeha,
sem pa tisti, ki krvava pot mu ni prepreka.
Tudi jaz sem samo človek, zgubljen v tem vesolju,
vizija me ne loči od tega, da sem na praznem polju.
Ne jeb.. depresije, moj karakter je pametnejši,
življenje na cedilu, skozi pridem močnejši.
In odprem novo poglavje, bitka časa me pretepa,
padem dol, ustanem, jeb.. mater, pade žlepa,
prihajam zdej nazaj, ker je ta realnost polna dreka,
v svetu kapitalizna, človeh sploh ne vidi greha.
Borim se z zadnjimi bogovi, celo moje življenje,
empirični agnostik, sam izbiram trpljenje.
Ne jeb.. sistema, vi ne vidite problema,
jaz rojen na tem planetu, ampak kdo sem, je dilema?
Iskal bom resnico, dolkler srce se ne ustavi,
vem da tolko sem sposoben, to kar mislim mam u glavi
in da, mel bom upanje, ki stene podira,
ker če je ta trup brez upanja, še vedno od lakote umira.
moja glava polna sranja, polna tega stresa,
dokler se mi ne zmeša, me fura večna žeja,
misli izven orbite, nebo mi ni več meja.
In prosim svojo dušo, ne pusti me na cedilu,
veš da sem ti zvest, tko kot igla je vinilu.
In nisem pohlepen, ampak hočem bit razumen,
js sledil bom svoje sanje, zato ker sem dovolj pogumen.
Ma dvom začne se z dvomom, z dvoma pade vprašanje,
z iskanjem odgovora pade novo spoznanje,
resnica je prasi.., a ko rabiš vedno tam je,
da žlepo ti zabije, če prevaraš jo je sranje.
Vera je le odziv primitivnega človeka,
na dejstvo, da je živ in da mogu bo umret,
da zbežim od tega, js ne rabim bit zadet,
ker le ko nas neha bit strah, začnemo resnično živet.
Če ne bi reku to kar mislim, ne bi meu u kaj verjet
in če ne bi razmišljal, ne bi mogu razumet.
Če ne bi delal to kar čutim, ne bi spadal v ta svet
in če ne bi probal življenje, ne bi vedel kako živet.
Prepuščen samemu sebi v tegobi moje filozofije,
iskal sem ljubezen, ampak vedno se mi skrije.
Obupal nikoli, ker življenje je preprosto,
če maš jajca furat to kar čutiš, štekal boš stoposto.
In sem padu ob napake, dvignu se ob teh korakih,
dvignu folk okoli sebe, zdej smo taki.
Noben nas ne posluša, kdo verjame v fantazije?
Patetičen je človek, ki vidi, a nima vizije.
Utrujen od tega, da tukaj duša se spregleda,
optitimist sem v državi, kjer sosed sovraži soseda,
usi perfektni smo, dokler se usi zavedamo,
da nismo in da tukaj smo vsi skupaj, to je bistvo.
Malo morje folka, ki me hotlo je zajebat,
še večje morje folka, ki ne more me spregledat.
Vem da, nisem edini, ker krvava pot je do uspeha,
sem pa tisti, ki krvava pot mu ni prepreka.
Tudi jaz sem samo človek, zgubljen v tem vesolju,
vizija me ne loči od tega, da sem na praznem polju.
Ne jeb.. depresije, moj karakter je pametnejši,
življenje na cedilu, skozi pridem močnejši.
In odprem novo poglavje, bitka časa me pretepa,
padem dol, ustanem, jeb.. mater, pade žlepa,
prihajam zdej nazaj, ker je ta realnost polna dreka,
v svetu kapitalizna, človeh sploh ne vidi greha.
Borim se z zadnjimi bogovi, celo moje življenje,
empirični agnostik, sam izbiram trpljenje.
Ne jeb.. sistema, vi ne vidite problema,
jaz rojen na tem planetu, ampak kdo sem, je dilema?
Iskal bom resnico, dolkler srce se ne ustavi,
vem da tolko sem sposoben, to kar mislim mam u glavi
in da, mel bom upanje, ki stene podira,
ker če je ta trup brez upanja, še vedno od lakote umira.