Kot šepet iz tistih davnih let,
ko te v verze ujel je naš poet,
prihajaš kot pesem pomladi,
ob tebi srce spet se prebudi.
Urška, ti si poezija, ki prevzame me
kot brezmejna domišljija, ki ima ime.
Urška, ti loviš v rime zvoke nežnosti,
brez dotika vodiš me od tod do večnosti.
Tvoj prešeren smeh je kot napoj,
svet se zavrti, ko sem s teboj.
Trenutek se zlije v sanje
in sence topi novo upanje.
Urška, ti si dih svobode v času, ki beži,
si studenec bistre vode, ki me osveži.
Urška, ti poznaš skrivnosti, ti poznaš moj svet,
v tvoj labirint radosti srečno sem ujet.
Urška, ti si poezija, ki prevzame me
kot brezmejna domišljija, ki ima ime.
Urška, ti loviš v rime zvoke nežnosti,
brez dotika vodiš me od tod do večnosti.