V napačen čas ujet,
kakor da lebdim brez težnosti,
iz višine gledam svet,
hladen, brez miru in nežnosti.
Tisoč besed v sencah zaupanja,
pogledi kot led, želje brez upanja.
Tam, nad vrhovi sanj,
še vedno svetlika se,
moram prižgati dan,
pa če roba sveta dotika se.
Tam, nad vrhovi sanj,
je nekaj, kar še gori,
čutim, da ni zaman,
v meni spet je nekdo, ki se bori.
Kot molitev skozi zrak
sliši se šepet prihodnosti
in ko nas zavija mrak
s svojim plaščem brezizhodnosti.
Slepe oči, kakor da gledajo,
a ni pomoči, ker ne spregledajo.
Tam, nad vrhovi sanj …
Tam, nad vrhovi sanj,
še vedno svetlika se,
dajmo, prižgimo dan,
pa če roba sveta dotika se.