To je balada o štajerskem mački Štefani,
po domače smo mu rekli Štef.
Samo Štef ni bil navaden maček,
bil je pravi mačji mačo.
Znal je uživat v vsem povprek,
posebej še v ljubezni.
Poslušajte zelo dobro,
nauk te zgodbe vam lehko reši
vsaj eno glavo.
Štef je bil en fejst mačkon, aha,
Štef je bil resnično on, aha,
rad se je okrog podil,
je ljubil vse, kaj je dobil, aha, aha, aha.
Ledik bit ima limit, aha,
je treba enkrat se ženit, aha,
je treba se na lov podat,
poiskat ženski si zaklad, aha, aha, aha.
Poroka pač ni neki dil, aha,
ni vpletenih posebnih sil, aha,
saj kamorkoli nese te,
bi muce rade eno le, aha, aha, aha.
Pa ena ga na miš dobi, aha,
še rep pokonci mu stoji, aha,
zdaj pelje ga pred Božji tron,
na veke vekov njen bo on, aha, aha, aha.
Pa mislil ni, da bo hudo, aha,
imeti eno le ženo, aha,
zaneslo ga je spet po svet,
naskočil je vsak ledik cvet, aha, aha, aha.
Zvestoba muco zaskrbi, aha,
pogleda gor k sosedovi, aha,
so padle ven ji skor oči,
saj Štef je bil glih v akciji, aha, aha, aha.
Doma pričaka ga zvečer, aha,
mucka spremeni se v zver, aha,
pod repom naredi mu red,
Štef misli z eno glavo spet, aha, aha, aha.
Iz te balade nauk naj sledi,
kdor poleg svoje rad pri drugih spi,
kdor rad drugje bi lizal med,
med glavama nar’di naj red, aha, aha, aha.