Za en dan zbežal bom v smeri sreče
v obleki, ki leta so jo načela.
Stekel bom nasproti svoji usodi
in zakričal na ves glas,
a žal me slišal ne bo nihče.
To je življenje brez neba,
cesta dolga, bela in črna, včasih siva.
To je polje, koder rastejo spomini,
ki vedno so vrnili
mi to ljubezen, ki je odšla.
To je življenje brez neba,
cesta dolga, v skrivnosti je zavita.
To je polje, koder rastejo spomini,
ki vedno so vrnili
mi to ljubezen, ki je odšla.
Ko se bo izgubila moč in želja,
tiha in grenka bo moja usoda.
Za slovo takrat bom smeh podaril,
le tebi sreča, vam prijat’lji,
ko umrla bo pesem ta.