V malem mestu vsi vse vedo
in od ust do ust se zgodbe širijo.
Pri nas imajo ulice oči,
nič jim ne ubeži.
O tebi, čudno, se prav malo ve
in nobena luč ne razsvetli teme.
Previdno izogibaš se ljudi,
ugibajo, kdo sploh si.
Tvoja okna so zaprta
in zagrnjena,
a zjutraj v travi
vrtna pot je spet uhojena.
Kdo je ta, ki pozna
pot do tja in nazaj?
Komu odpiraš vrata
do srca skrivaj?
Kdo je ta, ki s teboj
to skrivnost deli?
In zgine kakor duh,
le v travi so sledi?
Iz dneva v dan na naju vse preži
in ta skrivnost jim spati ne pusti.
V zgodbi so zgubili rdečo nit,
skovali so si svoj mit.
Tvoja okna so zaprta
in zagrnjena,
a zjutraj v travi
vrtna pot je spet uhojena.