Raztresena noč se je bližala jutru
in jaz sem počasi odpiral oči.
Še vedno je tukaj, zleknjena v travi,
a v meni potres in udarci po glavi.
Počasi prebiram spomine nazaj,
se spomnim poljubov in njenega smeha,
kako sem želel, da se nikdar ne neha.
»Pašla bi guljat,« mi je šepetala,
ko je proti jutru obstala zabava.
In ko sva objela se kakor otroka
in ko je med prsi zbežala ta roka
in njene dlani so se v meni zgubile,
kot bi namišljeno srečo lovile.
Raztresena noč je zbežala čez morje,
dan je počasi narisal obzorje.
Pravila je, da ne more iz kletke,
a jaz sem ji pravil, kje so Benetke.