Minila mladost je in z njo tudi ti,
pozabljena sreča, ki zdaj te več ni.
Tujina je lepa, a sreče tam ni,
vasica samotna, najlepša si ti.
Po poti kamniti spet hodim v breg,
za prvim ovinkom zagledam te spet,
vasica domača, ti rojstni moj kraj,
po toliko letih se vračam nazaj.
A čudno, nihče ne pozdravlja me zdaj,
ne sosed, ne starka, ne vrvež otrok.
Tišina in mir je povsod naokrog
in žalost je v srcu veselem nekdaj.
Zaraščene njive, vrtovi in pot,
v vodnjaku kamnitem že raste srobot.
Sesedle se strehe, na pragu pa mah,
nikogar ni zdaj tu med hribi v gorah.