Na Okrišlju starem se rojevaš
bistra reka iz planin,
čez mogočne, strme skale padaš,
kjer planincem poje klin.
Narediš dolino nam prelepo,
ji Savinjska je ime.
Kamorkoli z doma kdo odide,
nikdar ne pozabi je.
Savinja, Savinja, ko v sanjah sem s teboj,
so s tabo mlini, žage in pesmi je opoj.
Savinja, Savinja, najlepša reka si,
ohrani doživetja vseh starih lepih dni.
Tiho val Savinje boža strugo,
tiho v daljo on hiti,
teče mimo razvalin stoletja
in spomine mi budi.
Če prisluhneš, kaj ti val šepeče,
slišiš pesem iz davnin,
pesem mladih, hrabrih še splavarjev
in slovo od njih deklin.