Človek več korakov v življenju naredi
proč od svoje sreče, ki po njej le hrepeni.
Ko vsakdanjost pride, ve, da je minilo vse,
da zvezda zanj ne vzide, ki želel jo je.
A v življenje moje sije droben žarek zlat,
to je tiha želja, to je skromen moj zaklad,
da bi te spet videl, da bi mogel reči ti,
da še zdaj te ljubim, da še moja si.
Včasih že lep spomin dovolj je,
da popestri tok naših dni.
To je en žarek naše sreče,
ki kdaj nam zažari.
Dolga pot speljana je od mene pa do te,
vabi me in vabi premočno od dne do dne.
Misel pa je hitra, obiskuje te vse dni,
in srce pozabi, da ob njem te ni.