Za šipo, kjer ni več izložbe še vidim kdaj tvojo podobo
in ptice, ki letajo v paru še kukajo v najino sobo.
Nad strehami starega mesta nebo je prepolno spominov
in v parku, ki čaka še nate razcveta bel grm se jasminov.
Ta klop je ladja, ki pluje le z letnimi časi,
novice mi veter prinaša in vse se dogaja počasi.
Ladja brez jadra, ki pluje le z letnimi časi,
novice mi veter prinaša in vse se dogaja počasi.
Kot nove zastave ljubezni se deklicam vijejo krila,
le mojih ne slišiš korakov, ker sled se je zdavnaj zgubila.
Ker najin se dinar za srečo ni v ribico zlato spremenil,
ostala za zmeraj je želja, ki čas jo bo nekam zaklenil.