Verjamem
Eva BotoHrepenim iz globin, čez nebo rišem sonce,
preko sanj, le zanj mečem luč v njegove sence,
ki slovo jemljejo, brez spomina z luknjami,
kot med dlanmi, da odteče pesek časa.
Verjamem, da znova ujela se bova
in včeraj, za zmeraj se vrne z reko luči.
Še pesem našla si pot bo do rim, če grem za njim.
Čutim, da grem do dna, nemi glas poje v molu,
vendar pa zavel mi ne bo veter belih zastav.
Verjamem, da znova ujela se bova
in včeraj, za zmeraj se vrne z reko luči.
Nov dan lačen je sonca in nezlagan.
(Ker jaz se ne predam pred koncem…)
Ker jaz se ne predam pred koncem,
jaz preživim le na svoj način,
da hrepenim, o-o-o…
preko sanj, le zanj mečem luč v njegove sence,
ki slovo jemljejo, brez spomina z luknjami,
kot med dlanmi, da odteče pesek časa.
Verjamem, da znova ujela se bova
in včeraj, za zmeraj se vrne z reko luči.
Še pesem našla si pot bo do rim, če grem za njim.
Čutim, da grem do dna, nemi glas poje v molu,
vendar pa zavel mi ne bo veter belih zastav.
Verjamem, da znova ujela se bova
in včeraj, za zmeraj se vrne z reko luči.
Nov dan lačen je sonca in nezlagan.
(Ker jaz se ne predam pred koncem…)
Ker jaz se ne predam pred koncem,
jaz preživim le na svoj način,
da hrepenim, o-o-o…