Spet sem tu, kjer si me želiš.
Spet sem zate to, kar vidiš ti.
Zakaj ne vidiš to, kar vidim jaz?
Zakaj še vedno zdi se, da sem tam?
Vsakič, ko pogledaš me,
zate sem edina le, mi praviš.
Vsakič ko začutim te,
ko daš mi novo upanje,
znova izgubim se in ti pravim:
“Da sem tvoja…
In ko sama več ne znam,
mi dovolj je, da sem tam.
Spet sem tvoja…”
Kdo postala sem, ne vem, ne znam,
v ogledalu se ne prepoznam.
Zdaj vem, vse besede so odveč,
zdaj vem, da zaslužim si več.
V meni vidiš sebe,
spet sem kriva za vse.
Da žal ti je za vsak trenutek z mano, praviš?
V tebi vidim vse kar rabim,
strah me je, da spet pozabim
kako je biti ljubljena in pravim:
“Še sem tvoja…
In ko sama več ne znam,
mi dovolj je, da sem tam.
Še sem tvoja.”
Sem brez tebe, a zdaj vem,
kaj lahko in kaj ne smem,
da se najdem in lahko ti povem:
“Nisem tvoja…
Sem brez tebe, a zdaj vem,
kaj lahko in kaj ne smem.
Nisem tvoja…”
Nisem tu, kjer si me želiš.
Nisem zate to, kar vidiš ti.