Spreminjam se,
si to sploh opazila?
Moj dan ni nič več jezen,
kot da se me ljubezen
je končno dotaknila.
Spreminjam se,
zdaj znam si odpustiti
in to me osvobaja,
kot da v predmestju raja
bi znova smel ljubiti.
Moje srce je kot večerna zarja,
ki pije solze s tvojega oltarja.
Poznala si moj skriti zvok samote
in čakala na pravo melodijo.
Zdaj rad bi ti podaril del lepote,
del sanj, ki v moji duši še živijo.
Poznala si moj glasen zvok tišine,
čutila, da sam sebi sem zadosti,
a danes za prestale bolečine
bi rad iskreno rekel ti oprosti.
Spreminjam se,
še sebi prizanašam,
korak gre čez napake
kot žarek čez oblake,
vse slabo sproti ugašam.
Spreminjam se,
si to sploh opazila?
Si vse to sploh dojela?
Lahko bi me objela
in nežno poljubila.