Včasih je lažje umreti, kakor odpustiti,
vem, da spomine name skušaš v svojih solzah utopiti,
a jaz bi rad spet srečal tvoj objem.
Vem, da sem kriv in to priznam,
bil sem ves tvoj in zdaj sem sam,
a čutim, da je danes nekaj v zraku,
nekaj, kakor veter v koraku,
neko novo upanje.
Zdaj vem, da ti si ta, za mene ena in edina,
zdaj vem, da svet, če te ni, je kot praznina,
a ne želim ničesar,
prosim te le, da mi odpustiš.
Rad bi povabil te na kavo ali čaj,
najbrž slutiš, zakaj.
Rad bi te vprašal, kje si in kako živiš.
Se še name jeziš?
In bi ti rekel, da se splača odpustiti,
to moraš storiti,
če želiš, če želiš spet ljubiti.
Prave ljubezni ponavadi zabolijo,
dve srci veže tanka nit,
v njej je vulkan čustev skrit.
Prave ljubezni ponavadi zabolijo,
saj od sreče do trpljenja
je vedno kratka pot.
Prave ljubezni ponavadi zabolijo,
dve srci veže tanka nit,
v njej je vulkan čustev skrit.
Prave ljubezni ponavadi zabolijo,
težko je res ljubiti, težko je odpustiti,
a vsak izbere sam, a vsak izbere sam, a vsak izbere sam.